Horvat: 'Najlepše je, da se ljudje še vedno spomnijo vsega'

Na finalni tekmi Pokala Saporta oziroma Evropskega pokala leta 1994 v Lozani je v polnem sijaju zablestel Roman Horvat, ki je bil skupaj z Dušanom Hauptmanom, ki je dosegel 27 točk, najboljši strelec takratne Smelt Olimpije. Horvat, ki je takrat štel vsega 23 let, je dosegel kar 36 točk, na poti do tega pa zadel deset metov za tri točke.

Ljubljanski klub je v švicarski Lozani, 15. marca 1994, dosegel enega izmed največjih uspehov v zgodovini slovenske košarke. Z izjemno igro v drugem polčasu ter odličnima Romanom Horvatom in Dušanom Hauptmanom, ki sta skupaj dosegla kar 63 od ljubljanskih 91 točk, je na koncu takratna Smelt Olimpija z 91:81 premagala Taugres.

Glavni junak tekme je bil Horvat, ki je na poti do 36 točk zadel 10 metov za tri točke, od tega šest v drugem polčasu. Uspeh v Lozani je bil zgolj pika na i že sicer izvrstni sezoni, v kateri so Zmaji osvojili vse, kar se je dalo osvojiti.

»Sezona je bila odlična. Zelo dobro smo trenirali in igrali, le vprašanje časa je bilo, kdaj se bo to pokazalo na velikem odru, in bomo nekaj tudi osvojili,« se spominja Horvat, Zmaji pa so v tej sezoni osvojili še naslova slovenskega državnega in pokalnega prvaka. Na finalno tekmo s špansko ekipo ima Horvat seveda zelo lepe spomine. »Kar nekaj tekem smo odigrali, čeprav ne na tej ravni. Trema je bila neverjetna. Na začetku tekme sem zadel nekaj metov, nato sem jih nekaj zgrešil, in ko sem videl, da Zmago pripravlja menjavo, in da bo namesto mene v igro vstopil Razić, sem na hitro zadel še dva meta za tri točke. Dan je bil izvrsten. Občutek imaš, da je bil obroč velikanski, saj enostavno nisem mogel zgrešiti.«

Voz ekipe Zmajev sta takrat vlekla Horvat in Hauptman, ki sta tudi izven parketa veliko časa preživela skupaj. Igralci iz te legendarne ekipe pa so še vedno v medsebojnem stiku.

»Na vseh tekmovanjih sva bila z Dušanom Hauptmanom vedno cimra. Slišiva se praktično vsak mesec, vidiva pa, kadar je le priložnost za to. Tu je še Boris Gorenc, ki deluje kot agent, in sva veliko v kontaktu, prav tako z Mariom Kraljevićem in Jako Daneuom. Morda najbolj zanimivo je to, da sva se Vitalijem Nosovom srečala na enem izmed veteranskih prvenstev v Novem mestu pred dvema letoma, in snidenje je bilo res prisrčno.«

36 točk na finalni tekmi mednarodnega tekmovanja ni lahko doseči, še manj pa zadeti deset metov za tri točke. Po zaključku tekme je tako kapetan ljubljanskega moštva Hauptman rekel celo, da se je Horvatu tisti dan v Lozani prikazala Marija, Horvat, ki je zaznamoval številna obdobja v slovenski košarki, pa na to trditev še danes z nasmehom odgovori: »Konec koncev je povsem vseeno, kaj se mi je tisti dan prikazalo. Najpomembnejše je, da je ekipa na tisti tekmi delovala tako, kot mora. Rezultat je nato prišel sam od sebe. Osvojili smo evropski pokal. Dušanu bom za to izjavo še vrnil, na takšen ali drugačen način.«

S klopi je Smel Olimpiji takrat poveljeval Zmago Sagadin, ki še danes velja za enega izmed najboljših in najuspešnejših slovenskih trenerjev vseh časov.

»Zmaga Sagadina in njegov način dela pozna marsikdo. Treningi so bili zelo naporni, a zdaj, ko pogledam nazaj, vem, da brez tega dela enostavno ne gre. Ogromno je bilo sestankov in priprav na tekmece. Danes zagotovo premalo poudarka posvetimo malenkostim, kar je Sagadin enostavno počel. Na koncu tekme prav te malenkosti prinesejo rezultat. Zmago Sagadin je človek z avtoriteto, in vsi smo se veliko naučili od njega,« s spoštovanjem o Sagadinu govori Horvat.

V Lozani je takrat vladalo izjemno vzdušje, ki so ga znali prirediti slovenski navijači.

»Ne spomnim se, koliko navijačev se je takrat zbralo v dvorani v Lozani. Že takrat jih je bilo ogromno, še več pa jih je bilo v Ljubljani, ko smo se vrnili nazaj v domovino. Že na letališču so nam priredili sprejem, nato še pred Halo Tivoli, in občutek je še danes neverjeten,« je povedal Horvat, in dodal: »Najboljši spomin je prav zagotovo ta, da se te ljudje še vedno spomnijo, ko te srečajo na ulici. Še vedno se spomnijo vsakega dogodka, vsake poteze, preprosto je v Sloveniji takrat vladala evforija, saj so vsi živeli za Olimpijo. Domače tekme smo takrat igrali v Hali Tivoli. Navijači so za vstopnice čakali do takratnega Horse Burgerja.«

Še ne dolgo nazaj je bil Roman Horvat še vedno strah in trepet slovenskih košarkarskih parketov. Kot igralec in kasneje trener, ki je videl in doživel praktično vse, je prav Horvat pravi naslov za primerjavo med današnjo in tedanjo košarko.

»Zagotovo je današnja košarka bolj fizična in hitrejša. V devetdesetih letih ni bilo veliko košarkarjev, ki so se lahko pohvalili z dobro fizično močjo, danes pa ima praktično vsak že 100 kilogramov, veliko več se dela v fitnesu. Fizična priprava je neverjetna. Pogrešam pa kreativnost. V naših časih smo lahko igralci igrali na več položajih, in nismo bili tako specifični. A zelo težko je primerjati današnjo košarko s tisto izpred 25 let, saj sta praktično edini stvari, ki sta ostali enaki, žoga in obroč.«

Moštvu, ki je leta 1994 osvojila naslov evropskega pokalnega prvaka, se bomo poklonili v nedeljo, 1. decembra, na obračunu devetega kola Lige ABA, ko v Stožice k Cedeviti Olimpiji prihaja Crvena zvezda mts. Vstopnice za ogled tekme so že na voljo v spletni trgovini (www.shop.olimpija.com), na vseh bencinskih servisih Petrol Slovenija, in na vseh prodajnih mestih Moje karte po celotni Sloveniji.

Video