Poklon legendam: Boris Kristančič

V kolikor bi ob omembi imena Boris Kristančič zapisali zgolj besede nekdanji košarkar ljubljanskega kluba in nekdanji trener Olimpije, to preprosto ne bi zadostovalo vsemu, kar je Kristančič pomenil za slovensko košarko. Slednji se je rodil na današnji dan pred 88 leti.

»Luna vaša, zlata naša.«

Le kdo lahko pozabi te legendarne besede, ki so leta 1970, ko je jugoslovanska reprezentanca prvič sedla na svetovni košarkarski prestol na svetovnem prvenstvu v Ljubljani, krasile transparent v ljubljanski dvorani Tivoli. Istega leta so namreč Američani na luno poslali prvega človeka, prav tekma z ameriško reprezentanco pa je v Ljubljani odločala o naslovu svetovnega prvaka. Vodja organizacijskega odbora je bil takrat Boris Kristančič. »Kristo«, kot so ga klicali prijatelji, je s tem, da je krovno košarkarsko organizacijo prepričal, da je prvenstvo možno organizirati tudi v manjših državah, poskrbel za košarkarsko evforijo v glavnem mestu Slovenije, ki je takrat postala središče košarkarskega sveta.

Boris Kristančič je v slovenski in Olimpijini košarki pustil neizbrisen pečat.

V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja je Kristančič v Olimpiji deloval tako, kot igralec, kot tudi kot trener. Kot igralec in trener je dvakrat osvojil naslov jugoslovanskega državnega prvaka (1957, 1959), v letih 1961 in 1966 je bil Kristančič glavni trener ob osvojitvi naslova jugoslovanskega prvaka, leta 1962 pa je bil del strokovnega štaba ekipe, ki se je takrat povzela na košarkarski vrh Jugoslavije. Ob vseh uspehih Olimpije je bil Kristančič, ki je slovel po metu z razdalje in natančnem izvajanju prostih metov, idejni vodja teh izjemno zavidljivih rezultatov, ki so ljubljansko ekipo dvignile med najboljše ekipe nekdanje skupne države, posledično pa tudi med najboljša moštva v košarkarski Evropi. Kot član Enotnosti je bil leta 1954 najboljši strelec jugoslovanskega državnega prvenstva.

V zgodovino slovenske košarke se je Kristančič zapisal tudi kot prvi slovenski košarkar, ki je zaigral v tujini. Med letoma 1962 in 1967 je nosil dres italijanskega moštva Stella Azzura.

Za jugoslovansko reprezentanco je med letoma 1951 in 1960 zbral kar 81 nastopov, šest let bil tudi kapetan reprezentance. Leta 1960 je nastopil na olimpijskih igrah v Rimu, leta 1954 na svetovnem prvenstvu v Braziliji, zaigral pa je tudi na evropskem prvenstvu v Sofiji (1957).

Boris Kristančič se je po zaključeni igralski karieri uveljavil kot funkcionar, košarkarski javnosti pa je znan tudi kot oče legendarne športne dvorane Tivoli, v kateri se je leta 1970 kot generalni sekretar organizacijskega odbora veselil zlate kolajne jugoslovanske košarkarske reprezentance na svetovnem prvenstvu v Ljubljani. Vse poti so takrat vodile v Tivoli. Oči svetovne javnosti so bile usmerjene v dvorano ob vznožju Rožnika, ki je bila enostavno premajhna za vse košarkarske navdušence. Kristančič je organizacijo svetovnega prvenstva izpeljal z odliko, naslov svetovnega prvaka je bila le še pika na i.

Že pred svetovnim prvenstvo v Ljubljani je Kristančič leta 1967 začel delovati na Košarkarski zvezi Jugoslavije, med letoma 1978 in 1983 bil tudi predsednik strokovnega sveta Košarkarske zveze Jugoslavije.

Za svoje bogato delo v športu je Boris Kristančič skupaj prejel kar 28 odlikovanj, nagrad in priznanj. Izpostaviti je potrebno predvsem Bloudkovo plaketo (1965), Bloudkovo nagrado (1970) ter častni znak svobode Republike Slovenije, ki ga je prejel leta 2001.